SODBA SODIŠČA (sedmi senat)
z dne 6. marca 2014 (jezik postopka: italijanščina)
„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Obdavčenje – DDV – Direktiva 2006/112/ES – Člen 17(2)(f) – Pogoj vrnitve blaga v državo članico, iz katere je bilo prvotno odposlano ali odpeljano“
V združenih zadevah C‑606/12 in C‑607/12,
katerih predmet sta predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ju je vložila Commissione tributaria provinciale di Genova (Italija) z odločbama z dne 30. oktobra 2012, ki sta prispeli na Sodišče 24. decembra 2012, v postopkih
Dresser-Rand SA
proti
Agenzia delle Entrate, Direzione Provinciale, Ufficio Controlli di Genova,
SODIŠČE (sedmi senat),
v sestavi J. L. da Cruz Vilaça (poročevalec), predsednik senata, G. Arestis in A. Arabadžiev, sodnika,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
- a Dresser-Rand SA P. Centore, odvetnik,
- za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z A. De Stefanom, avvocato dello Stato,
- za Evropsko komisijo D. Recchia in C. Soulay, agentki,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 17(2)(f) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva o DDV).
2 Predloga sta bila vložena v okviru spora med Dresser-Rand SA (v nadaljevanju: Dresser-Rand France), družbo francoskega prava, in Agenzia delle Entrate, Direzione Provinciale, Ufficio Controlli di Genova, v zvezi s spremembami odločb o odmeri davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV), neplačanega za davčni leti 2007 in 2008.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V členu 14 Direktive o DDV je določeno:
„1. ‚Dobava blaga‘ pomeni prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik.
2. Za dobavo blaga se poleg transakcije iz odstavka 1 štejejo naslednje transakcije:
[…]
(c) prenos blaga po pogodbi, na podlagi katere se plača provizija na nakup ali prodajo.
[…]“
4 Člen 17 te direktive določa:
„1. Za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, se šteje prenos blaga, ki ga opravi davčni zavezanec iz svojega podjetja v drugo državo članico.
Za ‚prenos v drugo državo članico‘ se šteje vsako pošiljanje ali prevoz premičnine, ki ga opravi davčni zavezanec ali druga oseba za njegov račun, v kraj zunaj ozemlja države članice, v kateri se blago nahaja, vendar v Skupnosti, za potrebe svojega podjetja.
2. Za prenos v drugo državo članico se ne šteje pošiljanje ali prevoz blaga za potrebe ene od naslednjih transakcij:
[…]
(f) opravljanje storitve za davčnega zavezanca in vključujoč delo, ki se na tem blagu dejansko opravi na ozemlju države članice, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, če se blago po izdelavi vrne temu davčnemu zavezancu v državo članico, iz katere je bilo prvotno odposlano ali odpeljano;
[…]
3. Kadar eden od pogojev, pod katerimi se lahko uveljavlja ugodnost iz odstavka 2, ni več izpolnjen, se šteje, da je bilo blago preneseno v drugo državo članico. V tem primeru se prenos opravi v trenutku, ko ta pogoj ni več izpolnjen.“
5 Člen 20 navedene direktive določa:
„‚Pridobitev blaga znotraj Skupnosti‘ pomeni pridobitev pravice do razpolaganja s premičninami kot lastnik, ki jih pridobitelju…
