SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 14. septembra 2006 (jezik postopka: nemščina)
„Šesta direktiva o DDV – Člen 11(A)(1)(c) – Uporaba nepremičnine, ki je del poslovnih sredstev podjetja, za zasebno rabo davčnega zavezanca – Izenačenje te uporabe z opravljanjem storitev za plačilo – Določitev davčne osnove – Pojem stroški davčnega zavezanca za opravljene storitve“
V zadevi C-72/05,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Finanzgericht München (Nemčija) z odločbo z dne 1. februarja 2005, ki je prispela na Sodišče 15. februarja 2005, v postopku
Hausgemeinschaft Jörg und Stefanie Wollny
proti
Finanzamt Landshut,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi P. Jann, predsednik senata, N. Colneric, sodnica, J. N. Cunha Rodrigues, K. Lenaerts (poročevalec) in E. Levits, sodniki,
generalni pravobranilec: P. Léger,
sodna tajnica: K. Sztranc-Sławiczek, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 30. marca 2006,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Hausgemeinschaft Jörg und Stefanie Wollny J. Wollny in H. Wollny,
– za Finanzamt Landshut D. Baumann, Regierungsdirektor,
– za nemško vlado U. Forsthoff, zastopnik,
– za vlado Združenega kraljestva R. Hill, barrister,
– za Komisijo Evropskih skupnosti D. Triantafyllou, zastopnik,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 15. junija 2006
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 11(A)(1)(c) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (UL L 145, str. 1), kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 95/7/ES z dne 10. aprila 1995 (UL L 102, str. 18, v nadaljevanju: Šesta direktiva).
2 Ta predlog je bil predstavljen v okviru spora glede določitve davčne osnove za davek na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) v zvezi z uporabo dela nepremičnine, ki je v celoti del poslovnih sredstev podjetja, za zasebno rabo davčnega zavezanca.
Pravni okvir
Skupnostna ureditev
3 Po členu 2(1) Šeste direktive je predmet davka na dodano vrednost „dobava blaga ali storitev, ki jo davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države za plačilo“.
4 Člen 6(2), prvi pododstavek, točka (a), Šeste direktive določa, da se za opravljanje storitev za plačilo šteje „uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev podjetja, za zasebno rabo davčnega zavezanca ali za zasebno rabo njegovih zaposlenih ali splošneje za druge namene kot za namene njegove dejavnosti, kjer je davek na dodano vrednost za takšno blago v celoti ali deloma odbiten“.
5 Na podlagi člena 11(A)(1)(c) Šeste direktive so davčna osnova „pri dobavah iz člena 6(2) […] celotni stroški davčnega zavezanca za opravljene storitve“.
6 Člen 17(2) Šeste direktive določa:
„Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčljivih transakcij, je davčni zavezanec upravičen odbiti davek, ki ga je dolžan plačati:
(a) [DDV], ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal za blago ali storitve, ki mu jih je dobavil ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec;
[…]“
7 Člen 20 Šeste direktive določa:
„1. Začetni odbitek se popravi po postopkih, ki jih določijo države članice, zlasti:
(a) če je bil odbitek višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen;
(b) če se po opravljenem obračunu spremenijo dejavniki, uporabljeni za določitev zneska, ki se odbije, zlasti v primeru odpovedi nakupov ali znižanja cen […]
2. Za investicijsko blago se popravek razporedi na obdobje petih let, vključno z letom, v katerem je bilo blago pridobljeno ali izdelano. Letni popravek znaša samo eno petino davka, obračunanega od tega blaga. Popravek se izvede na podlagi razlik v upravičenosti do odbitka v naslednjih letih glede na upravičenost v letu, v katerem je bilo blago pridobljeno ali izdelano.
Z odstopanjem od…
