Danes je 1.11.2024

Input:

Upoštevanje prometa podružnic v izračunu odbitnega deleža (C-388/11)

12.9.2013, Vir: InfoCuria - Sodna praksa SodiščaČas branja: 27 minut

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 12. septembra 2013 (jezik postopka: francoščina)

„Davek na dodano vrednost – Šesta direktiva 77/388/EGS – Člena 17 in 19 – Odbitek vstopnega davka – Hkratna uporaba blaga in storitev za obdavčljive in za oproščene transakcije – Odbitni delež – Izračun deleža – Podružnice s sedeži v drugih državah članicah ali tretjih državah – Neupoštevanje njihovega prometa“

V zadevi C‑388/11,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložil Conseil d'État (Francija) z odločbo z dne 11. julija 2011, ki je prispela na Sodišče 22. julija 2011, v postopku

Le Crédit Lyonnais

proti

Ministre du Budget, des Comptes publics et de la Réforme de l’État,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi A. Tizzano, predsednik senata, A. Borg Barthet, M. Ilešič, J.‑J. Kasel (poročevalec), sodniki, in M. Berger, sodnica,

generalni pravobranilec: P. Cruz Villalón,

sodni tajnik: V. Tourrès, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 27. septembra 2012,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

  • za Le Crédit Lyonnais C. Aldebert, E. Ashworth in C. Reinbold, odvetniki,
  • za francosko vlado G. de Bergues in J.–S. Pilczer, agenta,
  • za ciprsko vlado E. Symeonidou, agentka,
  • za vlado Združenega kraljestva L. Seeboruth in A. Robinson, agenta, skupaj z R. Hillom, barrister,
  • za Evropsko komisijo C. Soulay in L. Lozano Palacios, agentki,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 28. februarja 2013

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 17(2), (3) in (5) ter 19(1) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 23, v nadaljevanju: Šesta direktiva).

2        Predlog je bil vložen v okviru spora med Le Crédit Lyonnais (v nadaljevanju: LCL), kreditno ustanovo s statutarnim sedežem v Franciji, in francosko državo glede izračuna odbitnega deleža davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV), ki se je v obdobju od 1. januarja 1988 do 31. decembra 1990 uporabil za LCL.

 Pravni okvir

 Ureditev Unije

3        Člen 2 Šeste direktive določa:

„Predmet [DDV] je naslednje:

1.      dobava blaga ali storitev, ki jo davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države za plačilo;

[…]“

4        Člen 4(1) in (2) te direktive določa:

„1.      ,Davčni zavezanec‘ je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katero koli gospodarsko dejavnost iz odstavka 2, ne glede na namen ali rezultat te dejavnosti.

2.      Gospodarske dejavnosti iz odstavka 1 obsegajo vse dejavnosti proizvajalcev, trgovcev in oseb, ki opravljajo storitve, vključno z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi in dejavnostmi samostojnih poklicev. Za gospodarsko dejavnost se šteje tudi izkoriščanje premoženja v stvareh ali pravicah, ki je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.“

5        Člen 9(1) navedene direktive določa:

„Za kraj opravljanja storitve se šteje kraj, kjer ima izvajalec, ki opravi storitev, sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto, iz katere opravi storitev, ali če nima takšnega sedeža ali stalne poslovne enote, kraj, kjer ima stalno prebivališče ali običajno prebiva.“

6        Člen 13B Šeste direktive določa:

„Brez poseganja v druge določbe Skupnosti države članice pod pogoji, ki jih določijo zaradi zagotavljanja pravilne in enostavne uporabe oprostitev in preprečevanja vsakršnih možnih utaj, izogibanj ali zlorab, oprostijo:

[…]

(d)      naslednje transakcije:

1.      dajanje kreditov in posredovanje v zvezi s krediti ter upravljanje kreditov s strani osebe, ki kredit odobri;

2.      sklepanje ali druge vrste poslovanja v zvezi z garancijami za kredite ali kakršnimi koli drugimi oblikami zavarovanja denarja ter upravljanje garancij za kredite s strani osebe, ki kredit odobri;

3.      transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z depoziti, tekočimi računi, plačili, transferji, dolgovi, čeki ali drugimi plačilnimi instrumenti, razen izterjave dolgov in factoringa;

4.      transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z valuto, bankovci in kovanci, ki se uporabljajo kot zakonito plačilno sredstvo, razen zbirk; za ,zbirke‘ se štejejo zlati in srebrni kovanci ter kovanci iz drugih kovin ali bankovci, ki običajno niso v uporabi kot zakonito plačilno sredstvo, ali kovanci numizmatičnega pomena;

5.      transakcije, vključno s posredovanjem, razen upravljanja in hrambe, z delnicami, deleži v družbah ali združenjih, obveznicami in drugimi vrednostnimi papirji, razen z:

–        dokumenti, ki ustanavljajo lastništvo na blagu,

–        pravicami ali vrednostnimi papirji iz člena 5(3);

6.      upravljanje posebnih investicijskih skladov, ki jih opredelijo države članice;

[…]“

7        Člen 17 te direktive določa:

„1.      Pravica do odbitka nastane v trenutku, ko nastane obveznost za obračun odbitnega davka.

2.      Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčljivih transakcij, je davčni zavezanec upravičen odbiti davek, ki ga je dolžan plačati:

(a)      [DDV], ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal za blago ali storitve, ki mu jih je dobavil ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec;

(b)      [DDV], ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal za