SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 26. januarja 2012 (jezik postopka: nemščina)
„DDV – Šesta direktiva – Členi 9, 17 in 18 – Določitev kraja opravljanja storitev – Pojem ‚posredovanje osebja‘ – Samozaposleni delavci – Nujnost zagotovitve enake presoje opravljanja storitev glede ponudnika in prejemnika storitev“
V zadevi C‑218/10,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Finanzgericht Hamburg (Nemčija) z odločbo z dne 20. aprila 2010, ki je prispela na Sodišče 6. maja 2010, v postopku
ADV Allround Vermittlungs AG v postopku likvidacije
proti
Finanzamt Hamburg‑Bergedorf,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi A. Tizzano, predsednik senata, A. Borg Barthet, M. Ilešič, J.‑J. Kasel (poročevalec), sodniki, in M. Berger, sodnica,
generalni pravobranilec: J. Mazák,
sodni tajnik: B. Fülöp, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 30. marca 2011,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
- za ADV Allround Vermittlungs AG, v postopku likvidacije, S. Heinrichshofen in B. Burgmaier, odvetnika,
- za nemško vlado T. Henze, zastopnik,
- za Evropsko komisijo D. Triantafyllou, zastopnik,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 28. junija 2011
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 9(2)(e), 17(1), (2)(a) in (3)(a) ter 18(1)(a) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 23, v nadaljevanju: Šesta direktiva).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo ADV Allround Vermittlungs AG (v nadaljevanju: ADV), v postopku likvidacije, in Finanzamt Hamburg‑Bergedorf (v nadaljevanju: Finanzamt) glede določitve kraja opravljanja storitev za potrebe obračunavanja davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV).
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V sedmi uvodni izjavi Šeste direktive je navedeno:
„ker je pri določanju kraja opravljenih obdavčljivih transakcij med državami članicami prihajalo do sporov glede pristojnosti, zlasti pri dobavah blaga za sestavljanje in pri opravljanju storitev; ker pa je treba kljub temu, da naj bi se načeloma kot kraj opravljenih storitev štel kraj, kjer ima oseba, ki opravi storitev, sedež dejavnosti, ta kraj opredeliti, kot da je v državi osebe, za katero so storitve opravljene, zlasti v primeru določenih storitev, opravljenih med davčnimi zavezanci, pri katerih so stroški storitev vključeni v ceno blaga“.
4 Člen 9(1) Šeste direktive določa:
„Za kraj opravljanja storitve se šteje kraj, kjer ima izvajalec, ki opravi storitev, sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto, iz katere opravi storitev, ali če nima takšnega sedeža ali stalne poslovne enote, kraj, kjer ima stalno prebivališče ali običajno prebiva.“
5 Člen 9(2)(e) te direktive določa:
„Vendar pa:
[…]
(e) je kraj, kjer so navedene storitve opravljene, če se opravijo za naročnike s sedežem izven Skupnosti ali za davčne zavezance s sedežem v Skupnosti, vendar ne v isti državi, kjer ima izvajalec sedež, kraj, kjer ima naročnik sedež svoje dejavnosti ali ima stalno poslovno enoto, za katero se opravi storitev, ali, če takšen kraj ne obstaja, kraj, kjer ima naročnik stalno prebivališče ali začasno prebivališče:
[…]
– posredovanje osebja;
[…]“
6 Člen 17(1) Šeste direktive določa:
„Pravica do odbitka nastane v trenutku, ko nastane obveznost za obračun odbitnega davka.“
7 Člen 17(2)(a) te direktive določa:
„Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčljivih transakcij, je davčni zavezanec upravičen odbiti davek, ki ga je dolžan plačati:
(a) [DDV], ki ga je dolžan ali ga je plačal na ozemlju države za blago ali storitve, ki mu jih je, ali mu jih bo opravil drug davčni zavezanec“.
8 Člen 17(3)(a) te direktive določa:
„Države članice vsakemu davčnemu zavezancu tudi odobrijo pravico do odbitka ali vračila [DDV] iz odstavka 2, če se blago in storitve uporabljajo za namene:
(a) transakcij v zvezi z gospodarskimi dejavnostmi iz člena 4(2), opravljenih v drugi državi, ki bi bile upravičene do odbitka davka, če bi bile opravljene na ozemlju države“.
9 Člen 18(1)(a) Šeste direktive določa:
„Za uveljavljanje svoje pravice do odbitka mora davčni zavezanec:
(a) za odbitke po členu 17(2)(a) imeti račun, sestavljen v skladu s členom 22(3)“.
Nacionalno pravo
10 Člen 3a(1), prvi stavek, zakona o prometnem davku iz leta 1999 (Umsatzsteuergesetz 1999, BGBl. 1999 I, str. 1270) v različici iz obvestila z dne 21. februarja 2005 (v nadaljevanju: UStG) določa:
„Razen členov 3b in 3f je druga storitev opravljena v kraju, kjer podjetnik izvaja svojo dejavnost.“
11 Člen 3a(3), prvi stavek, UStG določa:
„Če je naročnik ene od drugih storitev iz odstavka 4 podjetnik, se z odstopanjem od odstavka 1 šteje, da je storitev opravljena v kraju, kjer prejemnik izvaja svojo dejavnost.“
12 Člen 3a(4) UStG določa:
„Za druge storitve v smislu odstavka 3 se štejejo: […]
7. posredovanje osebja […]“.
13 Člen 15(1), prvi stavek, točka 1, UStG določa:
„Podjetnik lahko odbije te zneske vstopnega davka:
1. Zakonsko dolgovani znesek davka za dobave in druge storitve, ki jih opravi drug podjetnik za njegovo podjetje. Za izvrševanje odbitka vstopnega davka je potrebno, da ima podjetnik račun, ki je izstavljen na podlagi členov 14 in 14a.“
14 Člen 18(9), tretji stavek, UStG določa:
„Predlog za povračilo vstopnega davka je treba vložiti v roku šestih mesecev od konca koledarskega leta, v katerem je nastala pravica do povračila vstopnega davka.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
15 Družba nemškega prava ADV je leta 2005 samozaposlene voznike tovornih vozil posredovala prevoznim družbam s sedežem v Nemčiji in zunaj te države članice, zlasti v Italiji. Pogodbe, ki so bile sklenjene med družbo ADV in vozniki, so bile naslovljene „pogodba o trgovskem zastopanju“ in so določale, da morajo ti vozniki svoje storitve zaračunavati družbi ADV. Ta družba je različnim prevoznim podjetjem, ki so bila njene stranke, zaračunavala strošek, določen v navedenih pogodbah o trgovskem zastopanju in povečan za spremenljivo maržo med 8 % in 20 %.
16 Najprej je družba ADV italijanskim strankam predložila račune, ki niso vključevali DDV. Menila je namreč, da je treba njeno opravljanje storitev opredeliti kot „posredovanje osebja“ v smislu člena 3a(4), točka 7, UStG in da je zato kraj opravljanja storitev v Italiji, kjer imajo prejemniki teh storitev sedež.
17 Finanzamt je menil, da zadevnega opravljanja storitev ni mogoče opredeliti kot „posredovanje osebja“ in da je zato v skladu s členom 3a(1) UStG kraj opravljanja storitev v kraju sedeža ponudnika storitev. DDV naj bi bilo torej treba obračunati v Nemčiji.
… 
