Danes je 28.3.2024

Input:

Zavrnitev odbitka DDV zaradi neobstoja odločitve o vključitvi pred iztekom roka za predložitev (združeni zadevi C-45/20 in C-46/20)

14.10.2021, Vir: InfoCuria - Sodna praksa SodiščaČas branja: 33 minut

SODBA SODIŠČA (osmi senat)

z dne 14. oktobra 2021 (jezik postopka: nemščina)

„Predhodno odločanje – Davek na dodano vrednost (DDV) – Direktiva 2006/112/ES – Člen 167, člen 168, točka (a), člen 250 in člen 252 – Odbitek vstopnega davka – Nepremičnina – Pisarna – Fotonapetostna naprava – Odločitev o vključitvi, s katero se pridobi pravica do odbitka – Obvestilo o odločitvi o vključitvi – Prekluzivni rok za uveljavljanje pravice do odbitka – Domneva vključitve v zasebno premoženje davčnega zavezanca ob neobstoju obvestila o odločitvi o vključitvi – Načelo nevtralnosti – Načelo pravne varnosti – Načeli enakovrednosti in sorazmernosti“

V združenih zadevah C‑45/20 in C‑46/20,

katerih predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče, Nemčija) z odločbo z dne 18. septembra 2019, ki je na Sodišče prispela 29. januarja 2020, v postopku

E

proti

Finanzamt N (C‑45/20)

in

Z

proti

Finanzamt G (C‑46/20),

SODIŠČE (osmi senat),

v sestavi A. Prechal (poročevalka), predsednica drugega senata v funkciji predsednice osmega senata, J. Passer in N. Wahl, sodnika,

generalni pravobranilec: E. Tanchev,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za E H. Weiss, Rechtsanwalt,

–        za Finanzamt N B. Krimmel, agentka,

–        za nemško vlado J. Möller, S. Eisenberg in S. Heimerl, agenti,

–        za Evropsko komisijo J. Jokubauskaitė in R. Pethke, agenta,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 20. maja 2021

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 167 in člena 168, točka (a), Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2009/162/EU z dne 22. decembra 2009 (UL 2010, L 10, str. 14) (v nadaljevanju: Direktiva o DDV).

2        Ta predloga sta bila vložena v okviru dveh sporov, in sicer v zadevi C‑45/20 med osebo E in Finanzamt N (finančni urad N, Nemčija) ter v zadevi C‑46/20 med osebo Z in Finanzamt G (finančni urad G, Nemčija), ker sta ta finančna urada zavrnila odbitke davka na dodano vrednost (DDV) oseb E in Z zaradi neobstoja odločitve o vključitvi, ki bi bila razpoznavna za davčno upravo, pred iztekom zakonskega roka za predložitev letnega obračuna DDV.

 Pravni okvir

Pravo Unije

3        Člen 2(1) Direktive o DDV določa:

„Predmet DDV so naslednje transakcije:

(a)      dobave blaga, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države članice za plačilo;

[…]

(c)      storitve, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države članice za plačilo;

[…]“.

4        Člen 9(1) te direktive določa:

„,Davčni zavezanec‘ je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja kakršno koli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat te dejavnosti.

,Ekonomska dejavnost‘ je vsaka dejavnost proizvajalcev, trgovcev ali oseb, ki opravljajo storitve, vključno z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi ter dejavnostmi samostojnih poklicev. Za ekonomsko dejavnost se šteje predvsem izkoriščanje premoženja v stvareh ali pravicah, ki je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.“

5        Člen 63 navedene direktive določa:

Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene.“

6        Člen 167 iste direktive določa, da „[p]ravica do odbitka nastane v trenutku, ko nastane obveznost za obračun odbitnega davka“.

7        Člen 168 Direktive o DDV določa:

„Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčenih transakcij, ima davčni zavezanec v državi članici, v kateri opravlja te transakcije, pravico, da odbije od zneska DDV, ki ga je dolžan plačati, naslednje zneske:

(a)      DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal v tej državi članici za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo opravil drug davčni zavezanec;

[…]“.

8        Člen 168a te direktive določa:

„1.      Če se nepremičnina, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, uporablja pri izvajanju njegovih poslovnih dejavnosti ali jo zavezanec ali njegovo osebje uporabljajo v zasebne, ali bolj na splošno, v druge namene, se DDV na izdatke, povezane s to nepremičnino, odbije v skladu z načeli iz členov 167, 168, 169 in 173 samo za delež uporabe nepremičnine v poslovne namene davčnega zavezanca.

Z odstopanjem od člena 26 se spremembe v deležu uporabe nepremičnine iz prvega pododstavka upoštevajo v skladu z načeli iz členov 184 do 192, kakor se uporabljajo v zadevnih državah članicah.

2.      Države članice lahko uporabljajo odstavek 1 tudi v zvezi z DDV na izdatke, povezane z drugim blagom, ki je po njihovi opredelitvi del poslovnih sredstev.“

9        Člen 179, prvi odstavek, navedene direktive določa:

„Davčni zavezanec opravi odbitek tako, da od skupnega zneska DDV, dolgovanega za dano davčno obdobje, odšteje skupni znesek DDV, za katerega je v istem obdobju nastala pravica do odbitka, ki se uveljavlja v skladu z določbami člena 178.“

10      V skladu s členoma 180 in 182 iste direktive lahko države članice davčnemu zavezancu dovolijo, da opravi odbitek, ki ga ni opravil v skladu z določbami členov 178 in 179 te direktive. V tem primeru za to določijo pogoje in podrobnosti.

11      Člen 250(1) Direktive o DDV določa:

„Vsak davčni zavezanec mora predložiti obračun DDV, ki vsebuje vse podatke, potrebne za izračun davka, za katerega je nastala obveznost obračuna in odbitkov, in, kolikor je to potrebno za določitev osnove za obdavčitev, skupno vrednost transakcij, ki se nanašajo na ta davek in odbitke, ter vrednost kakršnih koli oproščenih transakcij.“

12      Člen 252 te direktive določa:

„1.      Obračun DDV je treba predloži v roku, ki ga predpišejo države članice. Ta rok ne sme biti daljši od dveh mesecev po poteku posameznega davčnega obdobja.

2.      Države članice določijo davčno obdobje na en, dva ali tri mesece.

Države članice pa lahko določijo drugačna davčna obdobja pod pogojem, da ta obdobja ne presežejo enega leta.“

13      Člen 261(1) navedene direktive določa:

„Države članice lahko od davčnega zavezanca zahtevajo, da predloži obračun od vseh opravljenih transakcij v predhodnem letu z vsemi podatki iz členov 250 in 251. Ta obračun vsebuje vse podatke, ki so potrebni za