SODBA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 11. decembra 2008 (jezik postopka: danščina)
„Šesta direktiva o DDV – Člen 6(2) – Storitve, ki jih davčni zavezanec opravi za druge namene kot za namene svoje dejavnosti – Pravica do odbitka DDV – Člen 17(6), drugi pododstavek – Upravičenje držav članic, da ohranijo izključitve pravice do odbitka, določene v svojih nacionalnih zakonodajah, po začetku veljavnosti Šeste direktive“
V zadevi C-371/07,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Vestre Landsret (Danska) z odločbo z dne 1. avgusta 2007, ki je prispela na Sodišče 3. avgusta 2007, v postopku
Danfoss A/S,
AstraZeneca A/S
proti
Skatteministeriet,
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi K. Lenaerts (poročevalec), predsednik senata, T. von Danwitz, sodnik, R. Silva de Lapuerta, sodnica, G. Arestis in J. Malenovský, sodnika,
generalna pravobranilka: E. Sharpston,
sodna tajnica: C. Strömholm, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 25. junija 2008,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
- za Danfoss A/S H. Hansen in T. Kristjánsson, odvetnika,
- za AstraZeneca A/S M. Vesthardt in M. Bruus, odvetnika,
- za dansko vlado B. Weis Fogh, zastopnica, skupaj s K. Lundgaardom Hansenom, odvetnik,
- za Komisijo Evropskih skupnosti D. Triantafyllou, S. Schønberg in S. Maaløe, zastopniki,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 23. oktobra 2008
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 6(2) in 17(6), drugi pododstavek, Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (UL L 145, str. 1, v nadaljevanju: Šesta direktiva).
2 Ta predlog je bil vložen v sporu med družbama Danfoss A/S (v nadaljevanju: Danfoss) in AstraZeneca A/S (v nadaljevanju: AstraZeneca) na eni strani ter Skatteministeriet (dansko ministrstvo za davke in trošarine) na drugi strani, glede obravnave – z vidika davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) – obrokov, ki so jih menze brezplačno dobavile poslovnim partnerjem in zaposlenim v okviru sestankov.
Pravni okvir
Skupnostna ureditev
3 Člen 6(2), prvi pododstavek, Šeste direktive določa:
„Za opravljanje storitev za plačilo se štejeta:
a) uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev podjetja, za zasebno rabo davčnega zavezanca ali za zasebno rabo njegovih zaposlenih ali splošneje za druge namene kot za namene njegove dejavnosti, kjer je davek na dodano vrednost za takšno blago v celoti ali deloma odbiten;
b) opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi brezplačno za svojo zasebno rabo ali za zasebno rabo svojih zaposlenih ali splošneje za druge namene kot za namene svoje dejavnosti.“
4 Člen 17(6) Šeste direktive določa:
„Najkasneje pred potekom štirih let od datuma začetka veljavnosti te direktive Svet na predlog Komisije soglasno odloči, kateri izdatki niso upravičeni do odbitka davka na dodano vrednost. Davek na dodano vrednost v nobenem primeru ni odbiten za izdatke, ki niso nedvomno poslovni izdatki, kot so izdatki za luksuzne predmete, razvedrilo ali zabavo.
Do začetka veljavnosti zgornjih pravil lahko države članice ohranijo vse izključitve, določene v njihovih nacionalnih zakonodajah ob začetku veljavnosti te direktive“.
5 Pravila Skupnosti, predvidena v členu 17(6), prvi pododstavek, Šeste direktive, do danes še niso bila sprejeta, ker znotraj Sveta ni prišlo do soglasja o izdatkih, za katere bi se lahko upoštevala izključitev pravice do odbitka DDV.
6 Na podlagi člena 1 Devete direktive Sveta 78/583/EGS z dne 26. junija 1978 o usklajevanju zakonov držav članic glede prometnih davkov (UL L 194, str. 16, v nadaljevanju: Deveta direktiva) se določenim državam članicam, med katere spada tudi Kraljevina Danska, dovoli, da začnejo izvajati šesto direktivo najpozneje do 1. januarja 1979.
Nacionalna ureditev
7 V skladu s prvim danskim zakonom št. 102 o DDV z dne 31. marca 1967 (v nadaljevanju: zakon o DDV) opravljanje storitev načeloma ni bilo predmet DDV, razen če je bilo to izrecno določeno z zakonom. Storitve, ki so bile opravljene v menzah podjetij, v skladu s tem zakonom niso bile predmet DDV in ta podjetja zato niso imela pravice do odbitka DDV, ki se je nanašal na nakupe, opravljene v menzah.
8 Člen 16(3) zakona o DDV določa:
„Vstopni davek ne more vključevati davka na nakupe in podobna ravnanja, ki se nanašajo na:
a) hrano lastnika podjetja in zaposlenih v podjetju
[...]
e) pogostitve in darila“.
9 Zakon o DDV je bil zaradi prenosa Šeste direktive spremenjen z zakonom št. 204 z dne 10. maja 1978, ki je začel veljati 1. oktobra 1978. V skladu s tem zakonom se tudi od opravljanja storitev načeloma plačuje DDV. Zaradi tega je prodaja hrane in pijače s strani menz, ki so jih upravljala podjetja, postala obdavčljiva. Vendar so prejšnje določbe o izključitvi pravice do odbitka za izdatke za hrano in pogostitve, določene v členu 16(3) Zakona o DDV, ostale nespremenjene.
10 Momsnævn (upravni odbor za pritožbe, pristojen za DDV) je novembra izdal odločbo, v skladu s katero mora biti osnova za DDV, ki se nanaša na dobavo hrane in pijače v menzah podjetij, v vsakem primeru vsaj enaka lastni ceni, izračunani na podlagi proizvodnih stroškov, to je ceni…
